Predsedniku Türku tudi protiustavno prilizovanje cerkvi ni prineslo novega mandata

Predsednik Republike Danilo Türk je na predsedniških volitvah 2012 doživel boleč poraz, čeprav je na začetku in še kasneje veljal za absolutnega favorita. V drugem krogu ga je podprlo zelo malo slovenskih volivcev, čeprav je spremenil svojo retoriko. Med podporniki je bilo očitno zelo malo katolikov, saj je cerkev pozvala svoje člane, da volijo protikandidata Pahorja.

Predsedniku Türku tudi prilizovanje cerkvi ni prineslo zmage na volitvah. Danilo Türk je namreč izvedel nekaj potez, s katerimi je hotel pritegniti katoliško cerkev v svoj „jarem“. Tako se je tik pred drugim krogom volitev udeležil dobrodelnega koncerta Klic dobrote, ki ga je organiziral Slovenski karitas, še prej pa je podelil nekaj državnih odlikovanj vidnim cerkvenim predstavnikom. Tako je že leta 2009 odlikoval misijonarja Pedra Opeko, v letu 2012 pa je odlikoval kar dva cerkvena veljaka: Imreta Jerebica iz cerkvenega karitasa in p. Cirila Božiča, ki sicer mašuje in živi v Avstraliji. Poleg tega  je šel na obisk škofom na ljubljansko nadškofijo, večkrat v svoji rezidenci sprejel katoliške škofe, imel pa je tudi predavanje na Teološki fakulteti. Vse to mu ni pomagalo, da bi ga cerkev podprla v drugem krogu. Ali je podobno ravnal tudi do vseh drugih verskih skupnosti, saj so vse enakopravne?

Ali je državno odlikovanje katoliškega klerika v skladu s slovensko ustavo? Ali je v skladu s 7. členom, ki govori o ločenosti države in verskih skupnosti in s tem tudi katoliške cerkve? Iz omenjenega načela ločitve države in cerkve izhaja, da mora biti država versko nevtralna, kar pomeni, da ne sme nobene vere podpirati. To tudi pomeni, da ne sme tako ali drugače sodelovati pri širjenju te vere, niti širjenja vere ne sme nagrajevati. Jasno je, da če država nagrajuje širjenje vere, ni več versko nevtralna. Z podeljeno nagrado namreč ima do vere vsebinski odnos in ji priznava nekaj „več“. Nesporno dejstvo je, da mora vsak klerik vedno in povsod širiti katoliško vero. To je njegova temeljna dolžnost. Za širjenje vere mora uporabiti vsa sredstva, tako tudi dobrodelnost, socialo, kulturo, nacionalni jezik, solidarnost, domoljubje, skrb za sočloveka, narod …, ravnati mora v duhu evangelizacije. Kleriki so misijonarji, tudi če so doma. To velja v bistvu tudi za katoliškega laika. Vse to pa pomeni, da država s podeljeno nagrado oz. odlikovanjem katoliškemu kleriku nagrajuje širjenje katoliške vere, čeprav je utemeljitev za podelitev nekaj drugega. Govori se o neprecenljivih zaslugah za slovenski jezik in kulturo, o izjemnem prispevku na področju humanitarnega dela, o uresničevanju človekoljubnega poslanstva in podobno. Vendar je to samo forma, zunanjost, vsebina teh dejanj pa je širjenje vere. Cerkev širi svojo vero preko karitasa, medijev, dobrodelnosti, narodnega vprašanja, prižnice, šolstva, vrtcev, kuratov … Zato je jasno, da pomeni državno odlikovanje katoliškemu kleriku kršitev 7. člena slovenske ustave.

Poleg tega, da gre za kršitev 7. člena ustave, pa pomeni državno odlikovanje kleriku tudi, vsaj posredno, odlikovanje katoliški cerkvi in njenemu nauku. Če se pogleda, kakšen nauk ima cerkev, vidimo, da gre za nasilen nauk, za kršitve mnogih človekovih pravic, za nepriznavanje pravice do življenja nekatolikom, za podpiranje in opravičevanje morjenja in mučenja živali … In vse to nagrajuje slovenska država. Nagrajuje verski nauk, ki bi ga zaradi protiustavnosti morala prepovedati in ne nagrajevati. Nagrajuje nauk oz. organizacijo, za katero je znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner zapisal: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (Kdo sedi na Petrovem stolu, 3. del)