Slovenska karitas je skupaj z RTV Slovenija v sredo, 28.11.2012 organizirala 22. dobrodelni koncert Klic dobrote. Namen dobrodelnega koncerta je bil zbiranje sredstev za slovenske družine v stiski; med koncertom se je zbralo približno 170.000 evrov. Šestega decembra tega leta organizira cerkveni zavod A. M. Slomška Miklavžev dobrodelni koncert, izkupiček od prodanih vstopnic pa bo namenjen štipendijskemu skladu za dijake iz socialno šibkih družin.
Déjà vu.
Čeprav je katoliška cerkev izjemno bogata, pa zbira denar za dobrodelne namene od drugih. Namesto, da bi sama prispevala denar za družine v stiski ali pa za dijake iz socialno šibkih družin, prireja javne prireditve in na njih zbira denar za projekte, ki bi jih morala sama financirati. Kajti del katoliškega nauka je tudi načelo solidarnosti in pomoči drugim. To pa pomeni, da mora cerkev pomagati družinam v stiski in socialno šibkom dijakom s svojimi sredstvi in ne s tujimi. Če pomaga tem ljudem s tujimi sredstvi, to ni več njena pomoč, temveč pomoč drugih. Gre za solidarnost drugih in ne cerkve. Seveda pa cerkev ne bi bila cerkev, če ne bi tujo pomoč prikazala kot svojo. Kako se reče, če tujo pomoč prikažeš kot svojo in to veš? Zavajanje, laž …? Kako že gredo Božje zapovedi?
V javnosti se katoliška cerkev hvali s karitasom in drugimi “dobrodelnimi” projekti. Leta in leta prireja razne javne prireditve, na katerih zbira denar za pomoč socialno šibkim. Leta in leta kot pijavka črpa denar iz ljudstva in države za svoje potrebe, kajti denar oz. druga sredstva, ki jih darujejo ljudje, gre za širjenje katoliške vere. Bistvo karitasa namreč ni dobrodelnost, temveč širjenje vere. Dobrodelnost je samo drugotnega značaja, s katerim se prikriva pravo bistvo – to pa je širjenje vere oz. evangelizacija družbe. To priznava sama cerkev, saj je na spletni strani Slovenske karitas zapisala, da “karitas črpa navdih in moč za svojo moč za svoje delo iz evangelija Jezusa Kristusa, katoliškega družbenega nauka, navodil cerkvenega učiteljstva in iz izkušenj ljudi v stiski, po katerih Jezus vedno znova vabi k ljubezni do bližnjega”. Gre torej za tipično versko in ne dobrodelno organizacijo, organizacijo, ki ji je bistvo, kot vsaki drugi verski organizaciji, širjenje vere na vseh področjih in ob vsakem času. To pa je seveda dolžnost tudi vsakega katolika, ki deluje v okviru karitasa. Ko karitas npr. deli hrano, stoji zadaj širjenje katoliške vere in ne pomoč bližnjemu. Pomoč s hrano lačnim ljudem je samo krinka za evangelizacijo.
Žalostno je, da pri širjenju katoliške vere preko karitasa sodeluje tudi država in preko nje vsi davkoplačevalci, čeprav je po ustavi država ločena od verskih skupnosti oz. cerkve. Če je ločena, mora biti versko nevtralna in tako ne sme financirati nobene verske skupnosti in tudi ne vere. Če financira versko skupnost oz. njene dejavnosti, pomaga pri širjenju vere in ni več versko nevtralna. Država torej s pomočjo karitasu financira širjenje katoliške cerkve. V letih 2003-2012 je javni sektor nakazal Slovenskemu karitasu po uradnih podatkih več kot 4 milijone evrov, 4 milijoni evrov javnih sredstev za širjenje katoliške cerkve.
Mnogi pravijo, da je cerkev revna in mora zato zbirati sredstva od drugih. To je velika zmota, če pa to govorijo kleriki pa velika laž, saj ti poznajo bogastvo katoliške cerkve.
Nekaj podatkov o bogastvu cerkve (vir in citati: http://www.bogastvo-cerkve.org):
- Katoliška cerkev je največji posamični imetnik zlata in obvladuje okoli 60.000 metričnih ton zlata, kar je dvakrat več od uradnih zlatih svetovnih rezerv (http://one-faith-of-god.org). Vrednost cerkvenega zlata se ocenjuje na več kot 1.200 milijard dolarjev.
- Čeprav je kardinal Vagnozzi dejal: “Samo s skupnimi močmi vseh treh varnostnih služb KGB, CIA in Interpola bi morda lahko dobili vsaj približen podatek o celotnem bogastvu Vatikana in kje vse se nahaja” (Ronald Cooke, Vatican Jesuit Global Conspiracy), pa v javnosti kljub temu krožijo številke o bogastvu katoliške cerkve. Številke so različne, po eni tabeli je stanje naslednje (zaokroženo, v dolarjih):
- ZDA: 600 milijard
- Nemčija: 300 milijard
- Francija: 230 milijard
- Brazilija: 200 milijard
- Španija: 160 milijard
- Mehika: 155 milijard
- Belgija: 105 milijard
- Kanada: 90 milijard
- Avstrija: 80 milijard
- Argentina: 80 milijard
- Poljska: 74 milijard
- Kolumbija: 70 milijard
- Filipini: 60 milijard
- Irska: 47 milijard
- Čile: 43 milijard
- Peru: 38 milijard
- Madžarska: 33 milijard
- Nizozemska: 33 milijard
- Portugalska: 33 milijard
- Venezuela: 27 milijard
- Švica: 26 milijard
- Velika Britanija: 24 milijard
- Australija: 20 milijard
- Skupaj: 3.000 milijard (http://one-faith-of-god.org)
- Letni proračune katoliške cerkve v ZDA je 170 milijard dolarjev..
- V Sloveniji je vrednost cerkvenih nepremčnin okoli 800 milijonov evrov.
- V Sloveniji katoliška cerkev prejme letno iz državnega proračuna več kot 20 mllijonov evrov.
- …
Na dobrodelnem koncertu Klic dobrote je cerkev zbrala, kot že navedeno, samo približno 170.000 evrov. Gre za zelo nizko vsoto glede na to, koliko verniko oz. članov ima cerkev samo v Sloveniji – teh je več kot milijon. Če je vsak daroval samo 1 evro, je to nekaj več kot 10%. Tudi ta akcija kaže na to, da cerkev izgublja podporo pri svojih članih. Kdo pa bo podpiral organizacijo, o kateri je škof Hieronim rekel: “Mi kar gorimo od pohlepa po denarju in medtem ko rohnimo proti denarju, polnimo vreče z zlatom in nič nam ni dovolj,” ali pa kardinal Vagnozzi: “Samo s skupnimi močmi vseh treh varnostnih služb KGB, CIA in Interpola bi morda lahko dobili vsaj približen podatek o celotnem bogastvu Vatikana in kje vse se nahaja.” Verodostojnost cerkve zelo, zelo hitro pada.
Sistem cerkvene dobrodelnosti je sistem, ki povečuje bogastvo katoliške cerkve in ne sistem iskrene in pristne cerkvene solidarnosti in pomoči. Tega niti ne more biti, kajti “na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«.” (Kdo sedi na Petrovem stolu, 3. del)