Po pisanju novinarjev ljubljanskega Dnevnika (2. in 3. septembra 2016) Ranke Ivelja in Uroša Škerla Krambergerja je ljubljanska univerza zaradi domnevnega nezakonitega zaposlovanja, klientelističnega najemanja računovodskih storitev in domnevnega ponarejanja naročilnic za gradbeni poseg kazensko ovadila teološko fakulteto v Ljubljani. Univerza vodstvu teološke fakultete očita zlorabo položaja in ponarejanja listin. Dekan teološke fakultete duhovnik Christian Gostečnik krivdo zanika. Po informacijah omenjenega časnika naj bi univerza, da bi sanirala nezakonitosti, uvedla na teološki fakulteti v neke vrste »prisilno upravljanje«.
Teološka fakulteta je sicer v primerjavi z drugimi fakultetami v posebnem, »dvojnem« položaju, saj sodi tako pod ljubljansko univerzo kot pod Sveti sedež, še piše v članku. To je vsekakor res. Teološka fakulteta je namreč po eni strani del javnega zavoda Univerza v Ljubljani, po drugi strani pa ustanova katoliške cerkve in s tem del te cerkve. Čeprav je ta fakulteta šola katoliške cerkve, pa je njen ustanovitelj preko javne univerze tudi Republika Slovenija. Že s tem, ko je del katoliške cerkve postal tudi del univerze, ki spada v javno sfero, je prišlo do kršitve načela ločenosti države in cerkve. Gre za hudo kršitev načela ločitve države in verskih skupnosti iz 7. člena slovenske ustave, saj je prišlo do »zlitja« cerkve in države, kajti tudi javna sfera, ki jo sestavljajo pravne osebe javnega prava, je del države – država je namreč ustanoviteljica teh oseb. Prof. dr. Boštjan Zupančič je leta 1990 o tej problematiki dejal: »Vsaka monoreligiozna teologija na državni univerzi je kršenje ustavnih pravic vseh tistih, ki verjamejo v drugačnega boga – ali pa sploh nobenega. Pri tem se sploh ne spuščam v nesprejemljivost hierarhične povezanosti teološke fakultete, katere veliki »kancler« (karkoli že to pomeni) je sam nadškof: tu je situacija povsem analogna tisti, pri kateri bi visoko partijsko šolo razglasili za članico univerze. Česa takega si še komunisti niso privoščili.«[1]
Učitelji na fakulteti so v glavnem teologi, večina izmed njih je celo duhovnikov, ki so dolžni braniti in širiti katoliško vero. Študijski program je sestavljen iz kopice predmetov, ki so tipično verski oz. konfesionalni. To so predmeti, preko katerih katoliška cerkev posreduje svoj nauk študentom. To so očitno tudi predmeti, ki jih Republika Slovenija kot država, ker je teološka fakulteta njen del, posreduje svojim študentom. Država tako posreduje v javni prostor vero neke verske skupnosti in na ta način tudi podpira to versko skupnost, zaradi česar je izgubila svojo versko nevtralnost. Država se je zelo jasno postavila na stran katoliške cerkve in ji tako pomaga pri širjenju njene vere. Seveda država financira delovanje te fakultete in tako tudi na ta način sodeluje pri širjenju katoliške vere. Država v okviru te fakultete izobražuje celo za duhovnike. Z enopredmetnim študijem na teološki fakulteti »izobražujemo bodoče duhovnike, ki bodo v prihodnosti evangelizirali ta svet,« pravi dekan fakultete dr. Gostečnik, ki je tudi katoliški duhovnik. »Fakulteta (edina v slovenskem prostoru) ponuja katoliško ozadje vrednot, principov, drž,« še navaja duhovnik dr. Gostečnik. »Na fakulteti ne gre samo za oznanjevanje vere …«, trdi dr. Janez Vodičar, takratni prodekan fakultete.[2] Bolj jasnega cerkvenega priznanja, čemu je namenjena teološka fakulteta, kot so navedeni citati, skorajda ni mogoče najti.
Mnogi duhovniki, ki učijo na teološki fakulteti, so na njej zaposleni, kar pomeni, da so državni uslužbenci in plačani s strani države. Čeprav so državni uslužbenci, pa so se kot duhovniki v okviru svoje službe na državni univerzi dolžni ravnati po nauku katoliške cerkve in zavrniti vse tiste določbe pravnega reda Republike Slovenije, ki so v nasprotju z nauki evangelija. Prav tako so dolžni širiti in braniti katoliški nauk. Če ne ravnajo v skladu s katoliškim naukom, jim grozijo celo cerkvene kazni. To tudi pomeni, da uslužbencem Republike Slovenije grozijo cerkvene kazni, če ravnajo po predpisih Republike Slovenije, ki nasprotujejo naukom evangelija. Absurdno. »Včasih nam tudi očitajo, da je naša teologija popolnoma katoliška. Seveda, saj mora biti, a kaj bomo tukaj prodajali neko močvaro? Ne bi bilo pošteno niti do nas niti do ljudi,« je dejal takratni prodekan fakultete dr. Janez Vodičar.[3] Jasne besede! Vse za cerkvenega boga, boga, ki z Jezusom nima nič skupnega, kajti Ta ni bil teolog, niti ni učil teologije. Tudi ni rekel, da se naj ustanovi teološka fakulteta in da se naj preučuje Boga. Ali je Boga sploh mogoče preučevati? Čigav nauk uči teološka fakulteta? Jezusa, Kristusa ali boga podzemlja? In pri čem sodeluje Republika Slovenija? Pa njeni davkoplačevalci!
Stara zaveza je eden temeljnih doktrinarnih tekstov katoliške cerkve in je v celoti, seveda po nauku te cerkve, božja beseda.[4] To besedo je potrebno po katoliškem nauku (kanon 211 ZCP), ob upoštevanju starozaveznega božjega navodila, kot ga seveda prikazuje katoliška cerkev, in ki se glasi: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1), upoštevati dobesedno, saj ni bila preklicana. Zato je potrebno v celoti izpolnjevati navodila iz stare zaveze, kar pomeni, da je katolik dolžan usmrtiti vse tiste, za katere cerkev zahteva smrt (prešuštniki, homoseksualci, čarovnice, trmoglavi in uporni sinovi …). To tudi pomeni, da mora tako ravnati tudi učitelj na teološki fakulteti. Državni uslužbenec, ki je istočasno katolik klerik in dela na tej fakulteti, je tako dolžan usmrtiti ljudi, ki zagrešijo določene moralne prestopke, kot to izhaja iz biblije. Ali on to dejansko stori, v tem trenutku ni pomembno, pomembno je to, da je to njegova dolžnost, ki izhaja iz cerkvenega nauka. In takšen krvavi nauk širi katoliška cerkev preko Univerze v Ljubljani, torej je mogoče reči: preko države. Država je tukaj orodje za širjenje nauka, ki je protiustaven. Namreč, po 17. členu slovenske ustave je človekovo življenje nedotakljivo, kar pomeni, da v Sloveniji ni dovoljeno ubijanje, niti v miru niti v vojni, saj se ta pravica po 16. členu ustave ne more omejiti ali odvzeti niti v vojnem času. Ker pa katoliška cerkev ne priznava pravnega reda Republike Slovenije, ki je v nasprotju z evangelijem, nauki biblije pa so del evangelija, je jasno, da so v nevarnosti vsi tisti, ki naredijo prekrške, ki so po nauku katoliške cerkve kaznivi tako ali drugače, ne glede na to, da po pravnem redu Slovenije to niso nikakršni prekrški ali kazniva dejanja. Tako bi bilo mogoče celo reči, da je za homoseksualce bolje, da ne študirajo teologije na teološki fakulteti na državni Univerzi v Ljubljani, saj so njihova življenja zaradi katoliškega nauka ogrožena, čeprav zaradi svojega spolnega nagnjenja niso storili nobenega državnega prekrška. To velja tudi za naslednje: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica« (3 Mz 20,10). In ti so celo ogroženi od državnih uslužbencev, torej uslužbencev Republike Slovenije. Podobno velja tudi za ostale po bibliji ogrožene kategorije ljudi, npr. tiste, ki ne poslušajo duhovnika, sodnike … Vse to je nesprejemljivo, protiustavno in zelo žaljivo za mnoge državljane Slovenije, ki morajo vse to preko davkov plačevati, saj država v veliki meri financira teološko fakulteto. Republika Slovenija je v tem pogledu očitno služkinja katoliške cerkve, ki si jo je podredila v svoje namene. Kdaj se bo to končalo?
Teološka fakulteta izobražuje tudi za duhovnike. Tisti, ki bodo postali duhovniki, bodo nove krščence učili slovenski ustavi nasproten nauk, širili ga bodo v javnosti, z njim, npr. večnim trpljenjem v peklu, bodo grozili vsem tistim, ki ne sledijo cerkvenim ukazom – vse to pa podpira Republika Slovenija preko Univerze v Ljubljani, katere članica je cerkvena teološka fakulteta. Izobraževanje duhovnikov poteka v veliki meri z denarjem davkoplačevalcev. Tako katoliške duhovnike posredno šolajo tudi ateisti in pripadniki drugih ver, tisti, ki jih mogoče katoliška cerkev, katere nauk zvesto posreduje javnosti tudi teološka fakulteta in s tem Republika Slovenija, označuje npr. za sektaše, kar je negativna oznaka za vse tiste, ki jim katoliška cerkev ne priznava pravice do obstoja. Vse to z asistenco Republike Slovenije, ki bi morala biti nevtralna in ne bi smela podpirati nobene vere ali verske skupnosti, zaščititi pa bi morala vse tiste, ki jim s svojim naukom grozi katoliška cerkev. Republika Slovenija tako tudi sodeluje pri novi evangelizaciji, kar je popolnoma nesprejemljivo. Katoliška cerkev je pri evangelizaciji Slovenije podprta s strani države, ta to celo financira. Država Slovenija si s tem koplje lastni grob.
Teološka fakulteta ima tudi fakultetno kapelo, kjer potekajo cerkvene maše. V njej so npr. potekale maše v čast sv. Viktorinu Ptujskemu, sv. Kromaciju Oglejskemu, sv. Baziliju Velikemu in sv. Gregoriju Nazianškemu.[5] Ker je fakulteta del države, je tudi kapela del države in to velja tudi za mašo. To pa pomeni, da so se v imenu države opravile maše za omenjene svetnike. Zelo žalostno je, da se v imenu države izvajajo katoliške maše, saj je to huda kršitev načela ločitve države in verskih skupnosti. S tem, ko je država »izvedla« katoliške maše, jih ni izvedla samo v imenu katolikov, temveč tudi v imenu protestantov, prakristjanov, judov, budistov …, ki sestavljajo slovensko državo. Ali je imela njihovo privoljenje za kaj takega? Če ne, ali jih ni skrajno ponižala in kršila njihovo svobodo vesti, saj so bili na prisilen način, kot državljani, vsaj simbolno udeleženi v nekem obredu katoliške cerkve, torej organizacije, ki jim sploh ne priznava pravice obstoja. Za državo so omenjeni nekatoliki očitno samo sredstvo za »prilizovanje« cerkvi in »topovska hrana«, ki jo politiki »žrtvujejo na svojem oltarju», oltarju, ki naj bi bil ločen od cerkve, v resnici pa je zelo »črn.«
Med letoma 2000 in 2003 je v Sloveniji veljal moratorij na področju »registracije« novih verskih skupnosti. V tem času nobena nova verska skupnost namreč ni mogla pridobiti statusa pravne osebe, »ker je pristojni državni organ samovoljno tolmačil zakon«. V letih 2004 in 2007 je pristojni državni organ spraševal teološko fakulteto katoliške cerkve »po mnenju o religijskosti nekaterih skupin, ki so na Uradu za verske skupnosti prijavile svoje delovanje«. Država je s tem ugotavljala, ali je nauk skupin, ki so prijavile svoje delovanje, vera oz. ali je njihova dejavnost verska. Kaj je tukaj narobe, bi nekdo vprašal? Vsaj to, da je država spraševala katoliško cerkev, kaj je vera, s čimer »je vzbudila sum pristranosti« in uveljavila primat katoliške cerkve »v razsojanju o tem, kaj je vera in verska skupnost«, kot o vsem tem meni sociolog dr. Gregor Lesjak.[6] Kako je mogoče, da je država tako odkrito favorizirala katoliško cerkev? Odgovor je preprost: takrat je Urad za verske skupnosti vodil pomemben in vpliven član katoliške cerkve, ki je bil leta 2010 celo odlikovan s strani papeža.[7] Verjetno ni bil odlikovan zaradi svojih molitev, temveč zaradi svoje vloge v delovanju omenjenega urada. Cerkev je izkoristila darilo hlapčevske politike in preko omenjenega katolika zelo spretno branila svoj nauk in institucijo. Nenazadnje to ni nič čudnega, saj morajo biti cerkveni laiki v prvi liniji obrambe katoliške cerkve. Država je v vsem tem hudo kršila načelo ločitve države in verskih skupnosti, saj je eno izmed verskih skupnosti spraševala, ali je nauk neke druge skupnosti vera ali ne. Jasno je, da bo cerkev tako ali drugače rekla ne, saj njen nauk ne prenese drugih verskih skupnosti.
Uvodoma je bilo navedeno, da naj bi ljubljanska univerza, da bi sanirala nezakonitosti, uvedla na teološki fakulteti v neke vrste »prisilno upravljanje«. Ali je to prava pot? Vsekakor ne. Teološko fakulteto bi bilo potrebno izločiti iz ljubljanske univerze, saj je s svojimi dejanji očrnila univerzo in vrgla temno senco nanjo. Po drugi strani pa se postavi vprašanje, kako je mogla teološka fakulteta sploh postati del ljubljanske univerze, ki je del javnega sektorja, če gre za del totalitarne organizacije, kot je katoliško cerkev označil papež Pij XI. leta 1930? Ali odgovorni niso poznali bistva te fakultete in cerkve, za katero je zgodovinar Karlheinz Deschner dejal: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«? Ali niso vedeli, da je njena glavna naloga širjenje in obramba katoliške vere? Vere, ki je zelo nasilna in krvava, kar dokazujeta zgodovina in še sedaj veljavni nauk! Vere, ki nekatolikom sploh ne priznava pravice do obstoja! Vere, ki je odgovorna za klimatske spremembe, saj trdi, da je človek gospodar narave in tako lahko dela, kar hoče! Ali odgovorni politiki niso vedeli, kaj pomeni ustavno načelo ločitve države in verskih skupnosti? Ali je šlo za poravnavo dolgov slovenske politike do Vatikana? Ali so bili odgovorni politiki člani cerkve, torej katoliki? Če da, je jasno, da so morali sprejeti teološko fakulteto v okvir javne univerze, saj je bil to cerkveni ukaz. Neizpolnjevanje cerkvenih ukazov pa je pot v večni pekel. Papež Pij XII. leta 1953 dejal: Pripadamo militantni cerkvi …[8] Takšno cerkev torej podpirajo slovenski politiki in državni organi. Žalostno.
________________
[1] Sodobnost, 1990, št. 11.
[2] Družina, 3.2.2013.
[3] Družina, 3.2.2013.
[4] Katekizem katoliške Cerkve, str. 48.
[5] http://www.teof.unilj.si/?viewPage=255&highlite=maše (11.1.2014).
[6] Teorija in praksa, 34/2013, str. 551 (vsi citati dr. Gregor Lesjak).
[7] http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/5926CerkevDoma19 (29.12.2013).
[8] Zadnji trije citati: http://www.izstop-iz-cerkve.org/ (3.9.2016).