»Kot kristjan, katoličan verjamem, da je nekaj višjega. Kako se imenuje, kaj je … tu nikoli ne pridemo do konca,« je v Večerovi prilogi v Soboto (1.9.2012) izjavil prof. dr. Jože Balažic, predstojnik Inštituta za sodno medicino pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, tudi vodja inštitutovega laboratorija za forenzično hemogenetiko (teste DNK).
V javnosti se je pojavila domneva, da naj bi kardinal Rode imel sina. Duhovnik Franc kardinal Rode je očetovstvo zanikal, ni pa zanikal zveze z materjo domnevnega sina. Pripravljen je na test ugotavljanja očetovstva, ne glede kje in kdaj. Dogovorjeno je bilo, da se test opravi v Münchnu. Sprva je bil v igri tudi že omenjeni inštitut za forenzično hemogenetiko pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, vendar domnevni Rodetov sin ni bil za to, da se test opravi v Ljubljani. Zakaj ni bil za Ljubljano? V javnosti so se pojavile različne govorite o tem, zakaj Peter S. ni bil za Ljubljano. Nekateri so povezovali to z nasprotovanjem dr. Balažica nekaterim rešitvam v na referendumu zavrnjenem družinskem zakoniku, drugi pa s tem, da je dr. Balažič katoličan. In ravno to zadnje je pri vsej stvari zelo pomembno.
Kot že navedeno, je dr. Balažič sam izjavil, da je katoličan. To pa pomeni, da je po cerkvenem nauku dolžan slediti svojim kleriškim predpostavljenim, saj v katoliškem katekizmu piše: “Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo.” Torej, dr. Balažic mora kot katolik upoštevati vse, kar mu rečejo cerkveni predstojniki oz. jih ubogati. Če dobi ukaz od duhovnika ali kakšnega višjega klerika, da morajo testi DNK pokazati, da Rode ni oče Petra S., pač morajo testi tako pokazati, ne glede na to, kakšno stanje je v resnici. Kajti dr. Balažič že dolgo ne pripada več sam sebi, temveč cerkvi, ki ji mora vsepovsod in vedno služiti ter širiti in braniti katoliško vero. Tudi pri ugotavljanja očetovstva visokega cerkvenega dostojanstvenika!
Seveda pa je druga stvar, ali bi dr. Balažič v konkretnem primeru dejansko upošteval cerkveni ukaz glede očetovstva. Vendar pa to niti ni bistveno, bistveno je, da mora po cerkvenem nauku to narediti. Seveda to velja tudi za kakšno drugo osebo, ki bi bila na mestu dr. Balažica in bi bila katolik.
Jasno je, da enako velja tudi za ugotavljanje Rodetovega očetovstva kje drugje: če to dela katolik in če pride cerkveni ukaz, kakšen mora biti rezultat, mora takšen rezultat tudi biti. In če ni pričakovanega rezultata: kršitelj cerkvenega ukaza je lahko kaznovan, mogoče tudi z izobčenjem. Katoliška cerkev ne pozna milosti: kdor se ji upre, ga doletijo sankcije.
Zato so pomisleki glede dr. Balažica, ki so se pojavili v javnosti v zvezi z njegovim verskim statusom, utemeljeni. Seveda bi bili enaki pomisleki, če bi bil na mestu vodje omenjenega inštituta kakšen drug katolik, kajti ti morajo ščititi svojo cerkev in njene klerike. Tudi v primeru duhovnika Rodeta – obraniti mora njegovo čast, tudi če sam zaradi tega “umre” – ne glede na resnico. Ta je v katoliški cerkvi samo sredstvo za doseganje njenih ciljev in zadovoljevanje cerkvenih interesov. Resnica in cerkev se izključujeta!