V fazi sprejemanja v državnem zboru je novela zakona o zaščiti živali, ki med drugim prinaša prepoved klanja živali brez omamljanja tudi v smislu verskega obreda oz. obrednega zakola. Proti takšni ureditvi je judovska skupnost, ki trdi, da je obredni zakol brez omamljanja živali del judovske tradicije in vere. Obredni zakol namreč izhaja iz Mojzesovih knjig in je sestavni del judovskega življenja in vrednot. Če bi se v Sloveniji prepovedal obredni zakol brez omamljanja živali, bi bila s tem judom zanikana verska svoboda in kršene njihove temeljne človekove pravice, menijo judje.
Ob tem se postavi vprašanje ali je prepoved klanja brez omamljanja res zanikanje verske svobode judov in s tem kršitev njihovih pravic judovske skupnosti.
Judje pravijo, da je obredno klanje zapovedano v Mojzesovih knjigah stare zaveze. Res v teh knjigah piše mnogo o žrtvovanju živali, tudi brez omamljanja, in da naj bi to ukazal oz. dopustil celo sam Bog. Vendar pa je v drugih knjigah stare zaveze tudi mnogo pasusov, kjer pa Bog nasprotuje žrtvovanju živali. Tako npr. lahko beremo: »Da, dobroto hočem in ne klavne daritve, spoznanja Boga bolj kakor žgalne daritve.« (Oz 6,6) ali: »Čemú mi bodo vaše številne klavne daritve, govori GOSPOD. Sit sem žgalnih daritev ovnov in maščobe pitancev. Krvi juncev, jagnjet in kozlov ne maram … kadilo mi je gnusoba.« (Iz 1,11) Tudi preko preroka Jeremije je bil jasen: »Tisti dan, ko sem vaše očete izpeljal iz egiptovske dežele, jim nisem nič govoril in nič zapovedal o žgalnih in klavnih daritvah.« (Jer 7,22) Kaj je sedaj res: Božji napotki za klanje živali ali Božji napotki proti klanju živali, saj gre za diametralno nasprotni stališči? Kako rešiti to zagato? Kdor je dojel, kaj pomeni Bog, da je Bog ljubezen, mir, sožitje … med vsemi bitji, torej tudi med ljudmi in živalmi, kar pomeni življenje in ne uničevanje (npr. obredni zakol živali), ve, da Bog ni ukazal ubijanja živali niti ga ne odobrava. Tistemu, ki tega še ne verjame, mu lahko kot kriterij za razločevanje služi Božja zapoved Ne ubijaj, ki je pri judih in tudi drugih večjih religijah nesporna Božja zapoved. Ker je bilo rečeno Ne ubijaj, je jasno, da to velja za vsa živa bitja, torej tudi za živali. Ni bilo namreč rečeno: ljudi ne ubijaj, živali pa lahko, temveč je bilo rečeno Ne ubijaj. Jasno in preprosto. Božja volja torej je, da se živali ne ubijajo. Seveda to velja tudi za obredne zakole z ali brez omamljanja pri judih kot pri drugih, ki temeljijo na stari zavezi (islam, katolicizem, protestantizem …) Kako potem tolmačiti božje ukaze glede žrtvovanja živali v Mojzesovih knjigah? Ni druge logične razlage kot ta, da je takratna duhovščina ponaredila Božje besede in Bogu pripisala nekaj kar, kar ni rekel. »Da, jaz, GOSPOD, se ne spreminjam … piše pri preroku Malahiji. (Vsi citati: http://www.biblija.net) Zakaj je to naredila? Zato, da je s tem legitimirala uživanje mesa!
Zakol živali brez omamljanja, kot tudi sam zakol oz. ubijanje živali, ne more biti del vere in s tem del verske svobode. Del vere ne more biti nekaj, kar je grozljivega, kar povzroča neizmerno trpljenje, nekaj, kar uničuje tisto, kar je ustvaril Bog, torej živali. Kar v bistvu želi uničiti celo samega Boga. Zakol živali brez omamljanja, kot seveda tudi sam zakol, je zato lahko samo nevera, ki pa že pojmovno ni del verske svobode. Zato je jasno, da prepoved zakola brez omamljanja ne zanika verske svobode judov in ne krši njihovih temeljnih pravic, saj že samo ubijanje živali, kot že navedeno, ne more biti del vere. Vera je namreč ljubezen do vseh in ne sovraštvo s posledico ubijanjem. Seveda to velja tudi v primeru islama in drugih monoteističnih religij, ki temeljijo na bibliji. Bistvo verske svobode je vsebovano v zlatem pravilu, ki ga pozna že stara zaveza in je tako znano in obvezujoče tudi za jude. Tudi to izključuje kakršno koli ubijanje!
Tudi če človek živali pogleda v oči, lahko občuti, da živali niso za klanje in druge človekove zlorabe, temveč so to živa bitja, ki imajo dušo tako kot človek. Živalim pa nesmrtne duše ne priznava katoliška cerkev, kar pomeni, da se lahko z njimi v bistvu počne, kar se želi. Zato ni čudno, da katoliška cerkev podpira umore živali za prehrano in izdelovanje oblačil, lov, poskuse na živalih in druge zlorabe živali, kot npr. uporaba živali za razvedrilo …, pa čeprav po drugi strani v njenem katekizmu piše, da so živali od Boga ustvarjena bitja in jih Bog obdaja s skrbjo svoje previdnosti. Ta Božja skrb oziroma previdnost očitno nič ne pomaga, saj je cerkev od Boga ustvarjena bitja izročila rablju. Sama si v glavnem namreč ne maže več rok z ubijanjem živali, to namesto nje počne – s podporo države – nevedno in zavedeno ljudstvo.
Papež Janez III. (561-574) je celo preklel vegetarijance, kar je razglasil na prvi sinodi v Bragi (Portugalska). Izjavil je: »Če ima nekdo mesne jedi, ki jih je Bog dal ljudem za uživanje, za nečiste in … se jim (mesnim jedem) odpove …, je obtožen z anatemo.« (citat iz brošure Živalim sovražna Hieronimova biblija). Zaradi tega trpi in umre grozljive smrti desetine milijard živali letno, trpijo in umirajo pa tudi ljudje, ki uživajo meso in druge živalske proizvode, saj je dokazano, da je meso zelo škodljivo za zdravje ljudi. Meso vsako leto spravi v grob milijone in milijone ljudi po vsem svetu. Razen tega pa je cerkev z omenjeno anatemo v pekel poslala vse vegetarijance in vegane. Ker prekletstvo še vedno velja, cerkev še sedaj tiste, ki ne uživajo živil živalskega porekla izobči in pošlje v večni pekel. V Sloveniji je tako cerkev poslala v pekel deset tisoče vegetarijancev in veganov, tudi članov svoje cerkve.
Jasno je, da katoliški nauk o živalih glede ubijanja in drugih zlorab živali nasprotuje Božji zapovedi Ne ubijaj, zato to ni del krščanske vere, temveč je to nevera. Seveda pa je to lahko del katoliške vere. Ta pa s krščanstvom nima nič skupnega, saj kristjani ne uživajo mesa, prav tako ne zlorabljajo živali na kakšne druge načine.