Prof. dr. Hubertus Mynarek, nekoč dekan na katoliški teološki fakulteti univerze na Dunaju, je v sredini prejšnjega stoletja papežu grajal oblastnost, strukture moči, prizadevanje za dobiček in hierarhijo. Leta 1972 je kot prvi profesor teologije v nemškem prostoru izstopil iz katoliške cerkve. Prof. Mynarek je eden najpomembnejših cerkvenih kritikov 20. stoletja. V knjigi Die neue Inquisition razkriva zahrbten boj cerkve proti drugače mislečim. Razen grmad se ni nič spremenilo, pravi.
Kot odličen poznavalec cerkve je v intervjuju (http://www.zrtve-cerkve.org/html/mynarek.html), ki ga je dal Pobudi za spominsko obeležje, jasno in nedvoumno povedal, kaj si misli o bibliji oziroma cerkvi.
Pobuda za spominsko obeležje: Cerkve se vedno odzivajo strašno prizadeto takrat, ko v nekem mestu zagrešijo nasilna dejanja skrajni desničarji. Kaj o tej prizadetosti mislite vi?
Hubert Mynarek: Prizadetost je čisto farizejska, hinavska, kajti dejanja, ki jih danes pripisujejo skrajnim desničarjem, so bila nekoč – vse do 20. stoletja – del cerkvene zgodovine. Kjer ima oblast cerkev, tam zatira manjšine, tam zatira druge ljudi in se ne ustraši niti pred dejanji nasilja. Vseh dejanj, ki jih danes pripisujejo fašistom in skrajnim desničarjem, cerkev ni sama storila – velikokrat je bila za zgled – naravnost vzor! Predvsem pa je za vse to ustvarila ideološko podlago. Seveda se danes cerkveni gospodje, cerkveni knezi ne udeležujejo pri uničevanju sinagog, toda v prejšnjih stoletjih so to počeli. Slabo pa je, da so posejali ideologijo, ki je širila in zahtevala ljudomrzništvo, sovražno razpoloženje do tujcev – ko je šlo za nekristjane –, sovražnost proti judom in proti sektaškim manjšinam! In iz tega naročja, iz tega naročja zla še vedno prihajajo zločini, tudi v 20. in 21. stoletju. Mnogi teh skrajnih desničarjev so šli skozi katoliško in evangeličansko šolo in so slišali, da se sme v Božjem imenu storiti tudi nekaj, kar je sicer prepovedano.
Pobuda za spominsko obeležje: Gospod Mynarek, kaj razumete pod ideološko podlago?
Hubert Mynarek: Pomislite na to, da so v evangeličansko-luteranski cerkvi in nasploh v reformirani cerkvi Lutra in Calvina učili predstavo o Bogu in predstavo o človeku, ki sta teološki podlagi nasilnih ukrepov, ki so jih nato izvajali verniki. Pomislimo na neizmerno mračno, grozno, kruto Lutrovo predstavo o Bogu, o katerem po eni strani sicer trdi, da je dobrotljivi Bog, a po drugi strani govori o skrivni sliki boga, po kateri je bog nekdo, ki brez upoštevanja človekovih zaslug nekatere vnaprej določi za nebesa in druge za pekel. Povsem podobna je njihova predstava o človeku, ki temu ustrezno nima svobodne volje in ki tako ali tako ni sposoben etičnih in dobrih dejanj, temveč je od vekomaj določen zato, da ga jahata Bog ali hudič. Človek naj bi bil torej zgolj instrument Božje milosti ali demoniziran po satanu. Če pomislimo na takšno predstavo o Bogu, ki ne opozarja na človekove etične moči in vanje sploh ne verjame, ker je baje človek zaradi izvirnega greha sploh docela pokvarjen, kot uči evangeličanska cerkev, ali vsaj oslabljen, kot uči katoliška cerkev, potem si lahko predstavljamo, da se tu vseskozi govori o pesimistični predstavi o človeku, ki je vdan v neizbežno usodo in da se nato ti zagrizeni, fanatizirani, frustrirani mladostniki lahko čutijo celo potrjene in legitimne zaradi tega teološkega nauka cerkve, vsaj podzavestno.
Pobuda za spominsko obeležje: Kako izgleda ta legitimnost?
Hubert Mynarek: V svetem pismu stare zaveze mrgoli sovraštva do tujcev in pomorov, kar domnevno ukazuje celo Bog. Če pomislimo, da se cerkvi – tako katoliška kot tudi evangeličanska – držita enotnosti stare in nove zaveze in stare zaveze nista bili nikoli pripravljeni izvzeti iz njune vere in iz njunega kanona, potem moramo reči, da ima cerkev za sveto besedo tudi sovraštvo do tujcev in pomore in potemtakem sploh ni tako čudno, da se fašistoidne in fašistične skupine lahko sklicujejo na dejstvo, da tudi v svetem pismu posvečajo sovraštvo do tujcev in pomore.
Pobuda za spominsko obeležje: Ali je sveto pismo podlaga za sovraštvo do tujcev, inozemcev?
Hubert Mynarek: V svetem pismu so zelo pogosto mesta, razen nekaterih izjem, kjer je rečeno, da naj tujce obravnavamo kot goste – kot tujce, plemena, katerih deželo naj bi zavzeli, torej kot vse tiste skupine z avtomatično potrjenim manjvrednostnim pravnim položajem, ki jih je po nauku Jahveja treba uničiti, da bi povečali udarnost lastnih čet. Na to se lahko seveda sklicujejo tudi skrajno desne skupine. In konec koncev: Kaj je fašizem? Fašizem je prepričanje, fanatično prepričanje, da resnico poseduje samo eden, zato lahko druge skupine, ki te »resnice« ne poznajo, diskriminira in osramoti. Natanko to pa dela katoliška cerkev in to je naredila tudi v zadnjem dokumentu, ki ga je izdal Vatikan: »Dominus Jezus«. Glasi se: Samo katoliška cerkev ima resnico, samo katoliška cerkev ima odrešenje. Druge cerkve, kot na primer protestantske, diskriminira in jim celo odvzema vzdevek »cerkev«; diskriminira tudi vse druge skupine, ker imajo te baje kvečjemu nekaj elementov ali nadomestkov odrešenja in resnice, a ne vse resnice, vsega odrešenja. Torej: to je fašistično, je absolutistično, toda sveto zaradi dogme o papeževi nezmotljivosti. Tu je torej dodano še nekaj: da je resnica samo v katoliški cerkvi. Potemtakem so vsi ljudje drugih ver, drugih konfesij, drugih religij ali svetovnega nazora avtomatično nekaj slabšega, ker nimajo odrešenja, ker niso v resnici, ker so torej nekaj manjvrednega – in to je fašizem, to je desni ekstremizem.
Pobuda za spominsko obeležje: Ste zaradi tega izstopili iz cerkve?
Hubert Mynarek: Saj ni samo profesor Mynarek, ki je iz etičnih razlogov izstopil iz cerkve, temveč so tudi veliki filozofi, kot Ernst Bloch, Karl Jaspers ali Erich Fromm, ki so vseskozi videli, da predstavlja absolutistična nezmotljivost cerkve teološko in ideološko podlago za vso netolerantnost in za ves fašizem in da je tako rekoč najvišje posvečenje in utemeljitev vsega netolerantnega, sovražno podcenjevalnega obnašanja.