V muslimanskem svetu so se polegli protesti zaradi filma o življenju preroka Mohameda Nedolžnost muslimanov, v katerem je bil prerok prikazan zelo negativno, avtor filma se je iz njega celo norčeval. Film je užalil mnoge muslimane, v posledici tega so bili hudi protesti in nasilje, nekaj ljudi pa je celo umrlo.
V ZDA je mnogo provokacij muslimanov, med njimi je bila zelo odmevna tudi akcija plakatiranja na oglasnih deskah newyorške podzemne železnice v septembru 2012. Gre za proizraelski plakat, na katerem je zapisano: “V vsaki vojni med civiliziranim človekom in divjakom podprite civiliziranega. Podprite Izrael. Porazite džihad.” (Delo, 22.9.2012) Čeprav je oglaševalsko podjetje zavrnilo objavo tega žaljivega oglasa, je sodišče odločilo drugače in plakat ima prosto pot na oglasne deske omenjene železnice. Ameriško sodišče je očitno presodilo, da svoboda govora velja več kot pa pravica vernikov oz. drugih oseb, da niso žaljene. Označiti muslimane kot divjake, kot necivilizirane ljudi, tudi kot nasilneže je huda žalitev in ponižanje ter seveda tudi napad na versko svobodo – v ZDA je to svoboda govora.
Že dolgo se odvija “bitka” med dvema človekovima pravicama: svobodo govora in versko svobodo in iz nje izvirajočo pravico do nežaljenja verskih čustev. V imenu svobode govora je po zahodnih standardih mogoče ljudi celo žaliti in jih poniževati ter napadati njihovo vero. Ali je to res svoboda? Ali je žaljenje drugih del svobode? Ali je napadati drugače verujoče samo zaradi tega, ker imajo drugačno vero, res svoboda?
Kako rešiti “spor” med svobodo govora in versko svobodo? Kje je tista točka, ko se mora svoboda govora umakniti drugi svobodi, to je svobodi vesti in iz nje izvirajoči verski svobodi?
Zahodni svet sam sebe imenuje krščanski. V ZDA je biblija praktično v vsaki hiši. Podobno je tudi v Evropi in drugih delih Amerike. V bibliji je tudi svetovno znan govor Jezusa iz Nazareta, to je Govor na gori. V tem govoru je Jezus dejal: “Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.” (Mt 7,12) Ali drugače: kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. Ali ni to rešitev problema? Še posebej zaradi tega, ker naj bi tisti, ki se imenujejo kristjani, sledili Jezusovim besedam in jih izpolnjevali v vsakdanjem življenju. Torej tudi v odnosu do muslimanov naj bi upoštevali zlato pravilo. In če bi sledili zlatemu pravilu, ali bi si želeli, da bi se nekdo norčeval iz njih samih ali celo iz Jezusa? Ali bi si želeli, da jih nekdo žali? Ali pa da žali njihovega Boga? Verjetno ne. In tukaj je prelomna točka.
Če si torej ne želijo, da bi jih muslimani žalili, poniževali ali celo napadali njihovega Boga, naj tega ne počnejo sami. Naj ne žalijo, ponižujejo in napadajo muslimanov ter njihovega preroka Mohameda. To je torej prelomna točka, ko se konča njihova svoboda govora, začenja pa se njihova svoboda in ohranja svoboda muslimanov. Kajti kar seješ, to žanješ tudi velja v odnosu do ljudi in tako tudi muslimanov. Če se seje žalitev, je tudi žetev žalitev. Torej, tisti, ki je žalil druge, je sam žaljen – seveda, če tega prej ne popravi. In če si žaljen, ali še živiš v svobodi? In žalitev, ki jo dobiš, je v bistvu tvoja lastna žalitev! Kajti žalitev, ki si jo poslal drugim, je tvoja in to kar je tvoje, se ti slej ali prej vrne. Tudi slabo, saj je tudi slabo tvoje. Če si ti vrača slabo, ali še živiš v svobodi – ta je namreč samo tisto, kar je dobro. Ukvarjanje s slabim, torej z žalitvami, ki so se mi vrnile, mi otežkočajo življenje in mi zato krnijo mojo svobodo. Dokler zadeve ne poravnam in se ne pobotam z tistim, ki sem ga žalil. Potem zopet nastopi moja svoboda.
Svoboda govora je lahko torej zloraba svobode in nekaj slabega, ki ne oslabi samo tistega, proti kateremu je storjena, temveč tudi tistega, ki je svobodo govora zlorabil.