Katoliški teolog in duhovnik, tudi profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Ivan Štuhec je rekel: »Ne smemo pozabiti in zanemariti dejstva, da se po svetu in tudi pri nas lahko pod versko skupnostjo skriva združba nevarnih in patoloških ljudi, ki lahko ogrozijo življenje ljudi.« (Družina, 13. 11. 2005)
To vsekakor drži. Še najbolj se to vidi na primeru katoliške cerkve. Cerkev je sestavljena iz mnogih zločincev, kot na primer pedofilov, morilcev, mučiteljev ljudi in živali … Njena zgodovina je izjemno krvava. Njeni zločini so celo še hujši kot Hitlerjevi, Francovi ali Mussolinijevi skupaj – zločinskih diktatorjev, ki jih je cerkev podpirala, tako kot je podpirala tudi druge diktatorje skozi zgodovino in v sedanjem času, na primer Pinocheta, Marcosa ali hunto v Salvadorju. Po pokolih med 2. svetovno vojno so mnogi nacistični zločinci, ki jim je Vatikan priskrbel novo identiteto, z njegovo pomočjo zbežali predvsem v Južno Ameriko, s čimer so se obvarovali pred sodišči. Njeni zločini so tudi mnogo večji kot zločini komunistov. Cerkveni zločini vedno bolj prihajajo na dan. Sedaj se je na primer razkrilo, da je bil katoliški duhovnik James Chesney eden IRI-nih komandantov in neposredni organizator bombnih napadov leta 1972 v severnoirski vasici Claudy blizu Londonderryja, ko je umrlo devet ljudi, trideset pa je bilo ranjenih. Med umrlimi so bili tudi trije otroci. Katoliška cerkev in britanska vlada sta se tajno sporazumeli o prikrivanju storilca in njegovi vlogi v napadih. Namesto da bi duhovnik prišel pred civilno sodišče, je bil premeščen v Republiko Irsko. Sedanje vodstvo severnoirske cerkve govori o tem, da je šokantno, da je bil katoliški duhovnik vpleten. (Dnevnik, 25. 8. 2010) Predvsem je šokantna takšna cerkvena izjava, saj je cerkev za ta zločin vedela in ga, v povezavi s svojo služkinjo – državo, prikrila. Cerkveni zločini vedno bolj prihajajo na dan. Koliko je še takšnih primerov? Koliko je še krvavih sporazumov med posvetno in cerkveno državo o prikrivanju cerkvenih hudodelstev, katerih posledice so skrajno krvave? Francoski duhovnik Arthur Hervet je v zvezi z odločitvijo francoskega predsednika Sarkozyja o rušenju nelegalnih romskih naselij in izgonu tujih Romov iz Francije rekel, da »moli za to, da bi predsednika Sarkozyja zadela kap.«(
http://24ur.com/novice/svet/molim-da-bi-predsednika-sarkozya-zadela-kap.html) Po burnem odzivu se je duhovnik opravičil, izjave pa ni preklical. Katoliški duhovnik torej želi, če že ne smrti, pa vsaj bolezen francoskemu predsedniku. Ni znano, da bi vodstvo katoliške cerkve reagiralo na takšno sovražno izjavo oziroma molitev svojega duhovnika. Očitno se tudi vodstvo strinja, da Sarkozyja doleti kap. Kdo lahko stori takšno dejanje? Nevarni in patološki ljudje ali kdo drug? Tisti, ki so polni sovraštva ali tisti, ki so polni ljubezni?
Tudi v Sloveniji je podobno. Spomnimo se po vojni obsojenega in obešenega župnika Petra Križaja, ki je veljal za najzloglasnejšega mučitelja v cerkvi na Urhu, kjer so med 2. svetovno vojno domobranci z roko v roki s katoliškimi duhovniki v kletnih prostorih mežnarije zasliševali, mučili in pobijali partizane, njihove sodelavce in civiliste. (Mladina, 30. 7. 2010) Ne ubijaj očitno za te duhovnike ni veljalo. Ali pa si pogledamo izjave nadškofa Rodeta o Sloveniji oziroma državljanih Slovenije. Njegove mnogokrat žaljive in nasilne izjave sevajo bit cerkve. Po mnenju znanega slovenskega publicista in nekdanjega politika Toneta Partljiča katoliška cerkev med 2. svetovno vojno ni ravnala pravilno in se bo zato zagotovo opravičila, po njegovem čez 400 let, uvrstil pa jo je tudi med totalitarizme. (Delo, 13. 9. 2010)
Največ kriminala na prebivalca naj bi bilo v Vatikanu. (Delo, 18. 1. 2007) Če si še enkrat prikličemo v spomin uvodoma citirano izjavo katoliškega klerika Ivana Štuheca, je lahko marsikaj bolj jasno.
Kako je združba nevarnih in patoloških cerkvenih ljudi ogrozila ljudi oziroma družbo in proizvedla krvavo dediščino biblije, piše v nadaljevanju.
patoteologa bi se moralo sramovat človeštvo ne samo RKC