Papež Benedikt XV. (1914–1922) je ustvaril podlago za cerkveno zbiranja kapitala v smislu modernega industrijskega in finančnega sveta. Njegovo stališče je bilo, da cerkvene investicije ne smejo biti omejene z verskimi ali političnimi razlogi, temveč je merilo zdrav, konkreten in dober »biznis«, ki temelji na dobičku. Ta papež je investiral velik del takratnega vatikanskega kapitala, da je dokazal resnost svojih besed.
Leta 1929 je Vatikan sklenil z Mussolinijem lateransko pogodbo, ki mu je prinesla kapital v vrednosti 1.750 milijard lir (takratnih 100 milijonov dolarjev). Velik del teh sredstev je papež Pij XI. takoj po borznem zlomu 1929 investiral v ZDA, kar je cerkvi prineslo velike dobičke, ko se je ameriško gospodarstvo opomoglo. Del fašističnega kapitala je Vatikan investiral tudi v Veliki Britaniji, saj so mnoge najelitnejše londonske četrti z bankami in draguljarnami po pisanju britanskega Guardiana v lasti Svetega sedeža. Ta je s skrivnimi offshore podjetji dolgo gradil nepremičninski imperij v tej državi. Vrednost tega premoženja, kamor sodijo še nepremičnine v Parizu in Švici (v tej državi ima Vatikan najmanj devet nepremičninskih družb), tudi tja naj bi se stekal cerkveni fašistični kapital, naj bi bila okoli 700 milijonov evrov. Vse niti v zvezi z omenjenimi nepremičninami so vodile do švicarskega podjetja Profima SA, krovnega podjetja v lasti Vatikana, ki je bilo že v času 2. svetovne vojne obtoženo sodelovanja pri dejavnostih, ki so v nasprotju z zavezniškimi interesi. Že takrat naj bi namreč Vatikan pral denar. Pozor: prej omenjeno nepremično premoženje se nanaša samo na nepremičnine Vatikana, torej Svetega sedeža, v Veliki Britaniji, v tej državi pa obstaja še lokalna katoliška cerkev, ki tudi ima zelo veliko premoženje. Celotno premoženje katoliške cerkve, torej Vatikana in lokalne cerkve, znaša v Veliki Britaniji več kot 20 milijard evrov.
Leta 1958 je bil Sveti sedež ena izmed največjih finančnih institucij sveta. Cerkveni zaupnik, po mnenju nekaterih pa neformalni finančni minister Vatikana, baron Nogara je takrat sedel v vsaj 74 nadzornih organih velikih podjetij. Istega leta naj bi znašal delniški kapital Svetega sedeža 12 milijard dolarjev – za primerjavo: celoten nominalni delniški kapital zahodnonemških družb pa je bil okoli 26 milijard dolarjev. Sveti sedež je takrat imel tudi delnice v skoraj vseh nepremičninskih podjetjih Italije.16 Sedaj ni verjetno nič drugače.
Leta 2006 je Vatikan v Londonu kupil 18 milijonov vredno posestvo, leta 2008 pa v Rimu za 22 milijonov evrov palačo, v kateri se nahaja tudi savna za geje Europa Multiclub.
Mnogo kapitala je cerkev investirala tudi v Italiji, kar ji je tudi prineslo velike dobičke, cerkev naj bi v nekem trenutku po drugi svetovni vojni posedovala kar 10 do 15 odstotkov vseh vrednostnih papirjev in drugih deležev, ki so se pojavljali na italijanski borzi. Če bi cerkev vse te papirje želela naenkrat prodati, bi to zamajalo italijansko borzo. V Italiji je cerkev med letoma 1929 in 1939 investirala v elektrarne, telefonske družbe, banke, cementarne, tekstilne družbe …
Katoliška cerkev je največja zasebna finančna moč sveta. Ima večje premoženje kot katerakoli druga organizacija izven državne sfere. Katoliška cerkev je največji zasebni subjekt na svetu, ki poseduje premoženje v vrednosti kakšnih 5.000 milijard evrov ali še več, tukaj ni všteto premoženje njenih laikov, pri čemer ne pokaže niti najmanjšega interesa, da bi s tem bogastvom odpravila svetovno revščino in lakoto. Cerkev skriva svoje bogastvo za stotisoče raznih družb, skladov in drugih finančnih organizacij, škofij, župnij, redov in drugih cerkveno pravnih oseb, s čimer namenoma zakriva sledi za svojimi sredstvi. »Krščansko poslovanje z denarjem pomeni, da se zavzemamo za pravično razdelitev dobrin,« je izjavil švicarski škof Büchel. Kako je to videti v praksi: drobtinice dobrin ljudstvu, ostalo bogatim in cerkvi.
Vatikan poslovno sodeluje z mnogimi bankami po svetu, npr. z banko Rothschild Hambros Bank, Credit Suisse, Morgan Bank, the Chase-Manhattan Bank, the First National Bank of New York, the Bankers Trust Company … Ima milijarde delnic in drugih vrednostnih papirjev v največjih svetovnih korporacijah, kot so Gulf Oil, Shell, General Motors, Bethlehem Steel, General Electric, International Business Machines, TWA … Jezuiti so imeli leta 1958 v posesti 51 % ene največjih svetovnih bank in sicer banke Bank of America. Domneva se, da je vrednost bančnega portfelja katoliške cerkve nekje med 800 milijardami in 1.200 milijardami dolarjev. Še bolj pomembno kot je velikost cerkvenega bančnega portfelja pa je dejstvo, da katoliška cerkev na zelo prefinjen način, preko raznih posrednikov, kontrolira ameriško centralno banko, ki ni v lasti ameriške države, kot se to zmotno misli, temveč privatnih oseb. Tako ima kontrolo nad celotnim svetovnim dogajanjem. Kontrolo nad dogajanjem pa ima tudi zaradi tega, ker preko bančnih in drugih organizacij lahko igra na obeh straneh: torej na »strani svojih prijateljev in na strani svojih sovražnikov«. Kot je cerkev v 2. svetovni vojni v Sloveniji sodelovala z vsemi vpletenimi stranmi.