Papežev nekdaji osebni tajnik Paolo Gabriele se bo moral zaradi kraje zagovarjati pred sodiščem. Pri njem so našli, tako vatikanski tiskovni predstavnik, ček za 100.000 evrov, izdan na papeževo ime, in kepo zlata, ki jo je Benedikt XVI. dobil nekoč v dar. Proces proti Gabrieleju, ki je bil sicer eden redkih, ki so imeli dostop do papeževih zasebnih soban, se ne bo začel pred oktobrom, so še poročali mediji.
Papežev nekdanji osebni tajnik je iz njegovih soban ukradel ček za 100.000 evrov in kepo zlata. Očitno se v papeževih sobanah nahaja marsikaj, poleg dragocenih knjig, eno izmed njih je tudi ukradel Paolo Gabriele, še mnogo denarja in dragocenosti. Kaj vse se tam še nahaja, si je mogoče samo misliti. Denar, zlato, vrednostni papirji … – to je zaščitni znak cerkve, kajti denar je cerkveni bog. Koliko je še čekov, izdanih na papeževo ime? Koliko zlata in drugih dragocenosti je dobil papež kot dar? Ta, prejšnji in drugi? Kje se vse to nahaja? Samo v papeških sobanah ali tudi v vatikanski banki, ki je znana po pranju denarja, zlorabah …? Ali še kje drugje? Papež Benedikt XVI. je očitno izjemno osebno bogat, saj je npr. po letu 2005 zaslužil več kot 5 milijonov evrov od prodaje svojih knjig. Koliko je zaslužil pred tem kot kardinal ali nadškof, ni znano.
Vprašanje je, kakšno bogastvo je imel predhodnik papeža Benedikta XVI.? Lucien Gregoire v svoji knjigi Umor v Vatikanu trdi, da si je Karel Wojtyla papeški stol kupil s podkupninami kardinalom v višini več 100 milijnom dolarjev. Očitno je bil Wojtyla bogat že kot kardinal, kakšno bogastvo si je nagrabil kot papež, pa se bo slej ko prej razkrilo. Zanimivo, da je Wojtyla kot papež Janez Pavel II. del denarja, ki je bil namenjen revežem, uporabil za prenovo papeške palače v Vatikanu in poletne rezidence v Castel Gandolfu, kjer je šel tako daleč, da si je dal za svoje osebne potrebe zgraditi veličasten plavalni bazen. O tem papežu je znano tudi to, da je imel svoj osebni tajni sklad, v katerega se je steklo vsaj 200 milijard lir, ki so bila porabljena za rušenje komunizma na Poljskem, pri čemer je Vatikan podprl poljski sindikat Solidarnost s 100 milijoni dolarjev.
Tudi drugi papeži so imeli smisel za denar. „Hitlerjev papež“, Pij XII., ki je umrl leta 1958, in ki ni javno protestiral proti pomorom judov v 2. svetovni vojni, niti ni obsodil ZDA zaradi uporabe atomske bombe na Japonskem, je tudi imel smisel za denar. Po pisanju nemškega zgodovinarja Karlheinza Deschnerja leta 1982 je namreč svojim dedičem zapustil zlato in denar v vrednosti 80 milijonov. Če papež nima plače, kje je dobil 80 milijonov mark? Dediščina, mafija … Za časa svojega življenja pa papež ni poskrbel samo zase, temveč tudi za tri svoje nečake. V času njegovega papeževanja so ti v Vatikanu oz. z njim povezanimi podjetji zaslužili preračunano 120 milijonov mark. V cerkveni govorici mnogokrat „nečaki“ pomenijo sinove duhovnikov.
Pogled še bolj nazaj v zgodovino bi glede bogastva papežev razkril še marsikaj zanimivega, mogoče tudi šokantnega.
Seveda pa papež ni samo osebno zelo bogat, temveč je tudi na čelu izjemno bogate katoliške cerkve. Njeno bogastvo po vsem svetu se ocenjuje na več tisoč milijard evrov, samo nepremičnine v Italiji so vredne 1.200 milijard evrov. Kje pa je še neizmerno premoženje v drugih evropskih državah, ZDA, Južni Ameriki, Avstraliji … V vse to niso všteti umetniški zakladi in arhivi, ki predstavljajo nesluten vir cerkvenega bogastva. »Samo s skupnimi močmi vseh treh varnostnih služb KGB, CIA in Interpola bi morda lahko dobili vsaj približen podatek o celotnem bogastvu Vatikana in kje vse se nahaja,« je rekel kardinal Vagnozzi. (Ronald Cooke, Vatican Jesuit Global Conspiracy). Tudi v Sloveniji je podobno. Seveda ne gre za tisoče milijard, temveč za kakšno milijardo evrov, saj je samo nepremično cerkveno premoženje vredno po oceni Geodetske uprave RS okoli 800 milijonov evrov, poleg tega pa letno cerkvena sfera dobi še kakšnih 20 ali več milijonov evrov iz državnega proračuna, pa tudi desetine milijonov od svojih vernikov.
Z vsem tem neizmernim premoženjem upravlja samo en človek, to je papež, ena oseba upravlja z bogastvom, o katerem lahko večina držav samo sanja. Papež uporablja to bogastvo za politične namene namesto, da bi ga razdelil med reveže, s čimer še povečuje prepad med bogatimi in revnimi. Čeprav papež stalno pridiga o ljubezni do bližnjega in dobro ve, da vsak dan zaradi lakote umre več 10.000 otrok, milijoni in milijoni pa stradajo, pa kljub temu ni videti njegovih dejanj za odpravo revščine oz. prepada med bogatimi in revnimi. Očitno se njegova ljubezen do bližnjega nanaša samo na bogate. Papež s tem podpira prepad med bogatimi in revnimi ter s tem revščino, kar je podlaga za nasilje, vojne, izkoriščanje … Kako uničevalna je cerkev, je razvidno tudi iz tega, da po papeževi smrti njegov uradni prstan razbijejo s kladivom. Namesto, da bi cerkev prstan prodala in izkupiček podarila revežem, po vsej verjetnosti bi iztržila kar nekaj denarja, rajši dragocenost uniči.
Kolikokrat so sedanji papež in njegovi predhodniki brali naslednje Jezusove besede iz Lukovega evangelija (18,23): “Neki oblastnik ga je vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je rekel: »Kaj praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga. Zapovedi poznaš: Ne prešuštvuj! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Spoštuj očeta in mater!« On pa je rekel: »Vse to sem izpolnjeval od mladosti.« Ko je Jezus to slišal, mu je rekel: »Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ko pa je oni to slišal, je postal zelo žalosten, kajti bil je silno bogat.” (http://www.biblija.net/) Po dejanjih jih boste spoznali, tudi piše v bibliji! Niti papeži niso prodali svojega bogastva in ga razdelili ubogim, niti ni tega naredila cerkev kot takšna. Ali potem sledijo Jezusu, kajti pogoj za sledenje njemu je prodaja bogastva in razdelitev izkupčka revežem? Jasno, da ne. Koga potem zastopa papež in njegova cerkev? Jezusa ali njegovega nasprotnika? Boga ali hudiča? Luther: papež je živ hudič.
Cerkveno zbiranja bogastva se torej nadaljuje. Zato so še vedno aktualne besede škofa Hieronima, ki je že na začetku prvega tisočletja dejal, da »mi kar gorimo od pohlepa po denarju in medtem, ko rohnimo proti denarju, polnimo vreče z zlatom in nič ni ni dovolj.« (Razmisli 12-13)