No, pa se je le eden opogumil in problematiziral ta hip največji dolg največjega dolžnika, največjega lastnika, najmočnejšega, naj…, naj… in še več najev ima; nekateri so z negativnim prizvokom. Denimo pohlep, dvojna morala itd. In to je kdo drug, kot tudi eden izmed ali kar najbolj pronicljiv, najbolj pogumen, in še nekaj najev bi mu pritikalo! Seveda je to Boris Jež. (Pa ja ne velja tudi pri njem nomen est omen? /V imenu se včasih skriva kak pomen/)
Osemsto ali že kar, po nekaterih informacijah, čez 900 milijonov dolga gre mimo nas, zlasti pa mimo politike, kot da gre za bagatelo?! Kadar se nekaj tako velikega prezre ali zamolčuje, gre po navadi za dobre prijatelje, klientelistično in/ali koristolovsko povezane poslovne partnerje, ki skupaj skubijo državo, to pa smo vsi državljani Slovenije. Pri vsem tem pa imamo »le« okoli tisoč župnikov – podatki, ki so na voljo, so itak vedno vprašljivi –, ki obvladujejo 2,053.000 državljanov. Nerazumljivo, nepredstavljivo, kako servilna in ponižna je slopolitika.
Še bolj nerazumljivo je to generalno samocenzuriranje ob hkratnem prizadevanju vlade za prav podobno visok prihranek 800 milijonov. Naravnost nepojmljivo veliko družbene energije je bilo in še bo porabljene za to, da se enak znesek, kot je dolg Cerkve, v proračunu prihrani! Mediji nekaj občasno napišejo, čeprav bi bilo na mestu nenehno opozarjanje, kdaj, kdo, kako bo ta dolg poravnal. Dokapitalizacija bank z državnim denarjem je itak odplačilo tudi prav tega dolga iz denarja vseh državljanov. NLB je Cerkvi posodila, kolikor je razbrati iz medijev, vsaj 200 milijonov. To je polovica potrebne dokapitalizacije, pa spet le mimobežno bledo omenjanje. Kot tudi bolj malo o drugih tovrstnih roparjih – ja kaj pa je to drugega kot (pol)legalen rop, če si nekdo lahko sposodi 100 milijonov in se ve, da jih ne bo mogel vrniti. Kot t.i. »slavni« tajkuni; vsaj z lastnim delom in sredstvi tega ne bodo zmogli. Očitno pa so tudi cerkveno najemanje kreditov presojale politične simpatije in pripadnost. Ne verjamem, da ne bi vsaj nekaj bančnikov in politikov vedelo, da Cerkev takih bremen ne bo zmogla. Pa so zaradi pritiskov popuščali in molčali. In zdaj imamo kreditni krč. Pa ne zasledim niti besede o krivdi Cerkve, ki je velik vzrok sedanje nesposobnosti bank za kreditiranje gospodarstva. In zopet »nikome ništa« (nikomu nič)!
Verjamem, da so se ušteli. Toda v kapitalizmu, ki ga »z dušo in telesom« zagovarja Cerkev, je dolg neizprosno treba poravnati. Ali pa sledita rubež in na koncu stečaj. Boris Jež lepo navaja, kako so v Nemčiji in Britaniji zarubili cerkvene objekte (pri nas bi lahko nazaj zarubili kmetijske površine in takoj bi zaposlili gozdarje in druge delavce v kmetijstvu, ki jih je bilo v komunizmu 12.000 sedaj pa le okoli 2.000; in bi »kasirala« naša država namesto Vatikana).
Državljanom nam zaenkrat ne preostane drugega, kot bes in nemoč pred Cerkvijo in njej lojalno oblastno kasto. Me je pa strah, če se bo bo tak scenarij nadaljeval. Celoten kapitalizem vključno z »evropsko primerljivo ureditvijo razmerij med državo in Cerkvijo« po dr. Stresu je v krizi. Izhod iz jasno definirane krize pa je nepredvidljiv – lahko se sesuje že tako krhko ravnotežje, kot že tolikokrat v zgodovini s cerkveno pomočjo in zaradi njenih nekristjanskih ravnanj – in Cerkev s toliko misleci bi lahko to dojela in ravnala v duhu verskih zadev po Kristusu! Nekaj malega o tem: ne bi nikogar zastraševala, gojila bi ljubezen do vseh božjih bitij, ne tako kot sedaj, ko za vsako ceno deli; ne bi se vtikala v zasebno življenje kot pred tisočletji, ko je morda(?) to še bilo potrebno; zlasti pa ne bi tako neizmerno bogatela in hkrati podpirala siromašenja večine. Tu, roko na srce, je slabša in bolj totalitarna od komunizma. Če bi bila taka, človekoljubna po Kristusu, pametna, odgovorna, bi v teh časih lahko odigrala zelo pozitivno, koristno vlogo v družbi. Sedaj dela seveda prav nasprotno.
(Objavljeno v Sobotni prilogi dne 12.5.2012)