Nekateri ljudje obsojajo mariborsko nadškofijo zaradi njenih ponesrečenih denarnih poslov. Drugi spet menijo, da bi se morala slovenska cerkev ukvarjati le z duhovnim poslanstvom. Oboje je zgrešeno. Če se ukvarjaš z denarnimi posli in si nekoliko nepreviden, se zgodi, da te finančna kriza prizadene. Glede drugega vprašanja, duhovnosti, pa je zmotno misliti, da je Cerkev namenjena le oznanjanju evangelija.
Junija 1942 je papež Pij XII. združil nekaj finančnih ustanov v pravo banko z imenom IOR (Istituto per le Opere di Religione), Inštitut za religiozne dejavnosti. Papež je povabil spretnega bankirja Bernardina Nogaro, naj prevzame vodstva banke. Preden je sprejel ponujeno mesto, je postavil naslednje pogoje: investicije bodo morale biti osvobojene kakršnih koli verskih sodb in se jih bo izvajalo povsod po svetu.
Tako se je potem dogajalo. Nogara je med drugo svetovno vojno, s pomočjo vplivnih katoliških posrednikov, preselil večino denarnih sredstev v ZDA in dosegel ob koncu vojne občutno povečanje kapitala.
Te temeljne smeri delovanja IOR so izostrile problem, ki izhaja iz dialoga med Ernestom Gallijem iz Lože P2 in kardinalom Camillom Ruinijem Visoki prelat je izjavil: “Moramo povezati moralno neomajnost z zgodovinskim realizmom, to je izziv vseh časov.”
Vatikanska banka je bila vpletena v prevare davčne in finančne narave ter pranje denarja. Bila je tudi posrednik pri poslih z nacističnim zlatom. Že od ustanovitve je bila večkrat vpletena v velike škandale in prepletena z denarjem italijanske mafije (pranje denarja, davčne utaje itd.).
Veliko stikov z denarnimi korporacijami po vsem svetu ji je omogočilo nekontroliran izvoz denarja v popolni tajnosti.
Po smrti Janeza XXIII. so poverili Marcincusu in Sicilijancu Micheleju Sindoni prenos ogromne količine vatikanskih delnic v Švico. Preslišali pa so, da je Sindona operiral z mafijskim denarjem.
Na Ambrosolija iz Banco d’Italia so pritiskali, da bi overovil dokumente, ki naj bi dokazali poštenost Sindone. Ambrosoli ni klonil in 11. julija 1979 je bil umorjen.
Ko je Banca d’Italia objavila, da znaša izguba banke Banco Ambrosiano, ki je bila v ožji povezavi z IOR, milijardo dolarjev, je Calvi pobegnil v London, kjer so ga 5. julija 1982 našli obešenega pod enim od londonskih mostov.
Tudi dva akterja velikega financiranja političnih strank, podkupovanja posrednikov in poslovnežev, Raul Gardini in Gabriele Cagliari, sta slabo končala. Oba sta naredila samomor.
S tem bežnim pregledom nekaterih dejstev iz zgodovine IOR hočem le povedati, da so tisti, ki mislijo, da so v Mariboru veliko grešili in da bo Vatikan spravil zadevo v red, v veliki zmoti. Mariborski grehi so le kaplja v morju finančnih poslov vatikanske banke.
(Vir podatkov: Corrado Augias “I segreti del Vaticano” – Vatikanske skrivnosti, Založba Mondadori)